Kdo za vraga sploh sem?

Ko začnemo sami sebe spraševati po svoji identiteti je to znak, da nekaj ne delamo prav. Ne počutimo se dobro, ker naše misli niso poravnane z našo realnostjo.

Sam sem se znašel v podobni situaciji.
Imel sem vse in bil sem brez razloga, da bi se nad čemerkoli pritoževal.
Kljub temu pa mi je občutek govoril, da nekaj ni prav in da nočem tako nadaljevati. Nisem bil zadovoljen sam s sabo niti s svojim prispevkom družbi.

Razlog za nezadovoljstvo je bil v tem, da nisem sledil svojim občutkom in željam. Že v mladosti si nisem upal na glas izražati svojih želja, kaj šele, da bi se jim posvetil. Ne vem zakaj, sumim pa, da je bil eden izmed razlogov tudi moj šibek karakter.

Življenje je šlo naprej in skozi odraščanje sem se izgubil.

Da bi se ponovno našel, sem se moral z mislimi vrniti v obdobje, ko realnost še ni obstajala in mojim mislim še niso bile postavljene meje. Spomniti sem se moral svojega otroštva.

Kdo sem bil takrat?

V otroštvu se nam najbolj vtisnejo v spomin trenutki, ko smo bili kregani.
Nikoli ne bom pozabil, kako me je kregala mama, ker sem premikal pohištvo v spalnici. Pravtako ne bom pozabil trenutka, ko mi je Miklavž na obdarovanju krajevne skupnosti dal šibo. Baje, da sem mamine bele rože pobarval na rdečo.

Pa naj še kdo reče, da Miklavž ne vidi vsega. 🙂

Spomnim se, kako sva z bratom ure in ure presedela na tleh ter sestavljala Lego kocke. Večinoma sva sestavljala lastne kreacije brez načrtov in večinoma so bili to avtomobili in motorji. Spomnim se, kako sva znova in znova listala iste avtomobilistične in motoristične revije ter gledala oddaje z isto tematiko.

S pogledom v preteklost sem vzpostavil stik s samim sabo. Z leti se je ojačal moj karakter in zdaj imam vse, kar rabim, da pogliham mojo realnost z mojimi mislimi.

Jaz sem moral potovati v preteklost, da bi se spoznal, nekateri pa iz istega razloga prepotujejo pol sveta. Težko pa se najdemo, če smo z mislimi in s telesom vedno na istem mestu.

Sistem nas uči, da postanemo to, kar sistem potrebuje za obstoj.
Tu in tam se pojavi kdo, ki nam pove, da smo lahko karkoli, če bomo za to dovolj trdo delali.
Jaz pa pravim, da bodimo to, kar smo. A ne bi bilo škoda porabiti celo življenje za doseganje ciljev, ki sploh niso naši?

Po mojem mnenju je največ, kar lahko starši naredijo za svojega otroka, to da mu pomagajo spoznati samega sebe. Ta otrok se bo v svoji koži vedno počutil dobro. Trdno bo stal na svojih nogah in ne bo padel pod vpliv družbe. Ta otrok se bo zavedal svojih prednosti in slabosti in nikoli ne bo ničesar obžaloval.