Reconstruction Plan

Dober mesec nazaj sem na Instagramu objavil moj rekonstrukcijski plan. Tisti, ki ste ga videli vam verjetno ni bilo razumljivo za kaj se gre.
Gre se za to, da se mi ob redni službi ne uspe posvetiti stvarem, ki me veselijo.
Gre se tudi zato, da nisem zadovoljen s svojim prispevkom družbi, saj čutim, da sem sposoben narediti več.

Želim si pomagati ljudem z opravljanjem dela, ki me veseli in navdihuje.
To sicer že počnem, vendar ne v tolikšni meri kot bi si želel.
Najbolj me veselita produktno in interier oblikovanje, moja velika strast pa so tudi klasični ter unikatni avtomobili in motocikli.

Vse te stvari so bile vedno del mene, vendar se jim nikoli nisem v celoti posvetil.
Nisem se jim posvetil, ker nisem verjel, da je to nekaj s čimer bi se lahko preživljal.
Kot večina vrstnikov sem hodil v osnovno šolo, srednjo šolo in nato na fakulteto.
Pridobil sem naziv, ki v meni ni vzbujal nobenega zadovoljstva. Pri ljudeh me nazivi nikoli niso zanimali in zavedal sem se, da ni naziva, ki bi me lahko definiral.

Pri tridesetih sem spoznal, da preveč časa posvečam stvarem, ki mi ne dajejo notranjega zadovoljstva. Ugotovil sem, da mi ni treba tako živeti, saj s tem ne delam usluge nikomur.
Spoznal sem, da moram sledil svoji intuiciji in svoj čas posvetiti stvarem, ki me navdihujejo in v njih vidim smisel.

Mesec dni po objavi rekonstrukcijskega plana na instagramu je sledila fotografija odpovednega pisma.
file_001
Fotografijo sem naredil tik preden sem pismo oddal v kadrovski. Na kuverto sem natisnil napis RUN FOR YOUR LIFE (teci za svoje življenje). Več o pomenu tega napisa povem drugič.
Izraz dati odpoved se mi v tem primeru ne zdi najbolj primeren, saj imam občutek, da sem se v življenju največ odpovedoval do sedaj. Odpovedoval sem se svojim sanjam, svojim idejam, svojim željam.

V življenju mi nikoli nič ni manjkalo, kljub temu pa sem v sebi čutil praznino in pomanjkanje. Tudi, kadar je bil moj želodec poln sem čutil lakoto. Nisem bil lačen po hrani temveč po ustvarjanju in po stvareh, ki mi v življenju največ pomenijo.

Večini se zdi preveč riskantno, da zapuščam redno službo, še preden mi uspe ob delu zaslužiti dovolj, da pokrijem vse stroške. Vem, da je riskantno, vendar nimam izbire. Delu, ki ga bom opravljal se moram posvetiti v celoti in enako je s projekti, ki jih planiram.

Pogosto me vprašajo kakšen je moj poslovni načrt. Poslovnega načrta nimam in tudi na stvari, ki jih bom počel ne gledam kot na posel. Kot vsi pa bom za življenje in za delo potreboval sredstva. Glede na to, da prihrankov nimam veliko se bom moral dobro znajti, da bodo sredstva vedno na razpolago.

Verjamem, da mi ne bo hudega, dokler bom sledil občutku ter na svoj način lepšal in lajšal življenja drugih.

Večkrat se vprašam koliko je na svetu ljudi, ki zatirajo svoje sanje in ne živijo v skladu s svojimi prepričanji? Koliko ljudi svoje življenje posveti stvarem v katere ne verjamejo?
Močno upam, da mi uspe sebi in vam dokazati, da je vse mogoče, če je želja dovolj močna in če so nameni dobri.