Nova Zgodba – Nov Začetek

S 1.2.2017 se je začela moja nova zgodba. To je zgodba, ko sem svoje življenje vzel iz rok drugih. Od sedaj naprej je vse odvisno od mene. Ali si bom lahko privoščil dopust, ali bom lahko plačeval stroške, ali bom imel kaj dati v usta? Moja poteza je bila precej lažja zaradi dejstva, da s partnerko še nimava otrok. Tako se žal nisva odločila sama, vendar v primeru, če bi že bil starš bi bile moje prioritete sigurno drugačne.

Pogosto me vprašajo kakšni so občutki ob tako veliki spremembi.
Počutim se bolj živo, svobodno, vznemirjeno, občutim pa tudi strah in tesnobo.
Ljudje večinoma radi potujemo po preverjeni poti in tudi jaz se rad počutim varno. Vendar če hočem doseči svoj cilj sem moral zapustiti cono udobja. Dolgo sem se upiral. Na koncu je zmagal strah, da si čez 20 let ne bi mogel oprostiti, da v mlajših letih nisem sledil svojim občutkom in stvarem v katere verjamem.

Na ZZZS sem včeraj moral nekaj urediti. Ko sem gospe pri okencu razložil za kaj sem prišel, ni mogla skriti zgroženja. Ni mogla razumeti, da sem pustil redno službo v rastočem podjetju in da bom odprl podjetje. Razložil sem ji, da si ne bi nikoli oprostil, če tega ne bi storil, vendar zaman. Gospa me ni razumela in me takoj obsodila na propad. Najbolj od vsega me je presenetilo, da mi njene besede niso prišle do živega. Vsaj ne takoj.

Strah je vedno povezan z denarjem. Misel na denar me najbolj ovira in drži nazaj. Včasih se mi zdi nemogoče, da bom zaslužil dovolj za vse stroške. Takrat me zgrabi panika. V tistem trenutku moram takoj začeti razmišljati o projektih, ki jih bom končno lahko realiziral in o ljudeh, ki jim bom s tem pomagal. To me pomiri.

Prejel sem veliko nasvetov kako voditi podjetje.
Med njimi je bil tudi kakšen, ki je namigoval na nepoštenost. Moje nove zgodbe se bom lotil pošteno do vseh. Do sočloveka, do države in do narave. Mogoče je moje razmišljanje naivno, saj mnogi pravijo, da niti država ni poštena. Na koncu koncev smo država ljudje in če nismo pošteni mi, tudi od države ne moremo pričakovati drugače.

Ljudje smo omejeni s količino časa in energije, zato moramo z njimi ravnati skrbno.
Ves moj čas in energijo želim usmeriti v pozitivne stvari. Na svoj način želim lepšati in lajšati življenja drugih. To lahko dosežem le tako, da počnem stvari, ki me veselijo in se jim rad posvečam.

Življenje je igra, ki traja dokler ne zmanjka časa.
So vzponi in so padci, vendar če igramo športno in damo vse od sebe, si ne smemo očitati ničesar. Ne glede na rezultat.

Ko potegnem črto pod vsem napisanim, sem res vesel, da gospa na okencu v ZZZS ni selektor naše rokometne reprezentance.

 

Business card split.

A post shared by Jurij Veselic (@jurijveselic) on