Da bi videli prihodnost, moramo najprej spoznati sedanjost.

V mladosti nisem nikoli imel jasnih ciljev in nisem si znal predstavljati svoje prihodnosti.
Pustil sem, da me vodi življenje. Nisem iskal svoje poti, ampak sem hodil po najbolj uhojeni in najbolj varni poti, brez velikih vzponov in naglih spustov. Nisem se vprašal, po kateri poti želim hoditi ali kam bi rad prišel. Ker nisem spremljal, kam me vodi pot, sem se znašel na kraju, kjer se nisem počutil domače.

Vedno sem veliko razmišljal, vendar le redko o pomembnih stvareh. Dovolil sem, da um vodi mene, namesto da bi jaz vodil njega. Zelo dobro se spomnim pomanjkanja vizije v svojem odraščanju. Vedno, kadar sem želel videti sebe v prihodnosti, nisem videl ničesar. V osnovni šoli si nisem znal predstavljati, kako bo, ko bom dijak, v srednji šoli si nisem znal predstavljati, kako bo, ko bom študent, in na fakulteti si nisem znal predstavljati, kako bo, ko bom začel hoditi v službo. Včasih me je bilo celo strah, da nimam prihodnosti in da bo vsega kmalu konec.

Pred kratkim sem spoznal, zakaj med odraščanjem nisem videl svoje prihodnosti. Vse odgovore sem imel ves čas pred nosom, vendar si nikoli nisem vzel dovolj časa, da bi jih opazil. Spoznal sem, da če želim videti svojo prihodnost, moram čim bolj natančno vedeti, kdo sem ta trenutek. Katere so moje strasti, kaj me zjutraj vleče iz postelje ter čemu bi radi posvetil vso svojo energijo in čas. Ko sem našel odgovore na ta vprašanja, je moja prihodnost postala kristalno jasna.

Letošnje poletje je bil pri nama s partnerko na počitnicah njen petnajstletni nečak. V njemu na nek način vidim sebe, ko sem bil njegovih let. Vidim fanta, v katerem počiva ogromno energije, potenciala in talenta. Vidim fanta, ki ima vse možnosti tega sveta in edina stvar, ki mu bo kdaj stala na poti do izjemnih dosežkov, je on sam. Ne govorim, da bi moral že danes dosegati izjemne stvari, je pa zelo pomembno, da že danes ve, kje si želi biti čez pet let.

Če dobro pomislim, ugotovim, da se moji interesi od petnajstega leta starosti pa do danes niso bistveno spremenili. Še vedno me zanimajo iste stvari, kot so me zanimale takrat. To pomeni, da sem že takrat imel dovolj informacij, da bi lahko natančno vedel, kje želim biti danes. Žal se takrat nisem zavedal, kako zelo pomembne so te informacije.

Partnerkinega nečaka se trudim vzpodbujati, da razmišlja o tem, kdo je. Vzpodbujam ga, da raziskuje svoje občutke in širi svojo domišljijo. Ko bo spoznal samega sebe, bodo padle vse navidezne barikade. Takrat bo začel hoditi pot, po kateri ni hodil še nihče. Ta pot bo nepredvidljiva in težka, vendar ga bo vodila k trajni sreči. Takrat bo prišla do izraza vsa njegova energija ter ves njegov potencial in talent. Takrat njegov cilj ne bo biti boljši od drugih, ampak biti boljši od samega sebe.

Vse, kar mora narediti, je, da vsak dan vsaj deset minut razmišlja o svojih željah in ciljih. Budno mora spremljati svoje občutke in jim slediti. S pomočjo občutkov bo prepoznal svoje strasti, svoj smisel in svoj namen. Njegova slika prihodnosti bo postala zelo ostra in nič ne bo moglo zmotiti njegovega fokusa.

Če ne vidimo svojega cilja, ga ne moremo nikoli doseči.

Fotografija: Jens Johnsson